Uglednejše meščanke in meščani so se od drugih »navadnejših« meščanov ločili tudi po oblačilih, tako po krojih kot tudi po uporabi tkanine.

Meščanska ženska obleka predstavlja eno izmed oblačil, ki so jih v prvi polovici 19. stoletja nosile meščanke. Gre za celopostavno dolgo obleko, katere spodnji del je zvonasto krojen in naguban, v pasu pa je oprijeta. Zgornji del je visoko zaprt do brade, okrašen s čipko, čez ramena in prsi padajo naborki, sredino prsi krasi cvetlica iz blaga. Rokavi so ozki, v zavihku okrašeni s čipko; uporabljal se je korzet (= spodnje perilo s spojitvijo nedrčka in steznika), spodnje krilo in podkolenske spodnje hlače. Na nogah so nosile visoke čevlje ali polškorenjce. Glavo je krasil visok klobuček z okrasjem. Kot oblačilne dodatke so uporabljale rokavice, senčnik in pompadurko.

Moško meščansko obleko sestavlja srajca, ovratna ruta, telovnik, hlače, frak, čevlji in pokrivalo. Najbolj izstopata frak, ki je bil od leta 1790 do leta 1850 dnevno in večerno oblačilo ter visok cilinder. Na začetku 19. Stoletja postane frak oblačilo meščanov, do tedaj pa so ga nosili le oficirji. Plemiči in meščani so nosili dolge suknjiče in frake, oboji so veljali za oblačilo za »na cesto«, ob slovesnih priložnostih pa je prišel v poštev samo frak. Pod frakom so nosili belo srajco z visokim stoječim ovratnikom; zapestniki in koničasti ovratniki so gledali izpod fraka. Okoli vratu so si zavezovali v vozel ali pentljo ovratno ruto/samoveznica. Telovnik je bil enobarven ali vzorčast, proti sredini 19. stoletja so ga nekoliko podaljšali; lahko je imeli tudi stoječ ovratnik. Hlače so bile ozke, zelo dolge in napete (jermen ali trak, ki se je nosil čez obuvalo ali pod njim), ob straneh lahko okrašene. Vsakodnevni čevlji so bili visoki, z vstavljeno elastiko; za posebne priložnosti pa so nosili nizke čevlje. Kot dodatek lahko omenimo palico, ki je bila nepogrešljiva na sprehodih.

V 19. stoletju so pojavijo oblačila posebej krojena za otroke. Na Slovenskem se pojavijo posebni kroji za otroška oblačila šele proti koncu stoletja. Do takrat so kroje za oblačila odraslih le pomanjševali, otroci pa so bili v zgodnjem otroštvu, nekako do 3. leta oblečeni enotno, največkrat v srajčno oblačilo. Nato so dečki in deklice med 4. in 7. letom nosili skoraj enaka oblačila, razlika je bila le v zapenjanju (za deklice zadaj, dečke spredaj), barvi in blagu. Obleka bogatejših otrok se je razlikovala od obleke revnejših. V bogatejših družinah so imeli otroci večje število oblek in te so bile izdelane iz boljšega materiala. Konec 19. stoletja in začetek 20. stoletja se pojavijo tako imenovane «mornarske obleke« za oba spola.

Dekliško oblačilo je ohlapno krojena obleka, rokava sta ozka, stisnjena v zapestju, v pasu je obleka stisnjena s trakom, okrasna bordura je obdajala tudi spodnji del obleke, ki je segala do kolen. Ovratni izrez je obkrožal čipkast ovratnik. V laseh so deklice nosile trak, na nogah pa dokolenke in polškorenjce. Nosile so tudi steznike, ki pa se niso zategovali kot pri odraslih ženskah.

Deško oblačilo predstavlja kroj tako imenovane modne »mornarske obleke«, ki ga sestavlja srajca, jopič in hlače do kolen. Za »mornarsko obleko«, ki je bila običajno v beli barvi je značilen širok ovratnik, padajoč čez ramena in modra proga, ki je okraševala tako ovratnik kot tudi rokave. Zraven so sodile pletene dokolenke in visoki čevlji.