Razstava »Obleci (svojo) nošo« je nadaljevanje cikla ilustracij nekdanjih oblačilnih videzov, ki ga je avtorica začela s serijo ilustracij za otroško revijo. Razstava je postavljena v etnološki zbirki Pokrajinskega muzeja Koper in zaradi tega se tudi osredotoča na oblačilni videz nekdanjih prebivalcev Istre iz preloma 19. stoletja v 20. stoletje. Po izboru kustosinje muzeja Tine Novak Pucer, je na razstavi predstavljenih dvanajst barvnih ilustracij oblačil te regije in predstavljajo interpretacijo oblačilne kulturne dediščine.
Ker je za oblačila in oblačenje pomembno tudi taktilno doživetje, je avtorica kot oblikovalka želela preseči klasično postavitev razstave ilustracij, ki so običajno razstavljene na stenah in nedotakljive pod steklom. Avtorsko interpretirana ilustrirana oblačila izdelana v slogu papirnatih lutk je »razrezala« in naredila ločene oblačilne elemente (zgornji deli, rokavi, spodnji deli, obuvala….), katere lahko obiskovalec med seboj sestavi. V osrednjem delu razstave sta ilustrirani prostostoječi figuri dečka in deklice upodobljeni na leseni podlagi. Elemente/oblačila lahko obiskovalec poljubno pravilno ali nepravilno sestavi na figuri. V pomoč pri sestavljanju so mu na razstavi razstavljeni nekateri originalni predmeti in slikovno gradivo (istrska ženska noša, meščanska ženska obleka, stare fotografije…), po katerih je nastala avtorska interpretacija.
Vsebino oblačilne dediščine je avtorica mladim še bolj približala s sodobno računalniško vektorsko ilustracijo in tako oblačila postavila v današnji čas. Da bi bila misel na oblačilo še bolj pristna, taktilni moment še bolj doživet, so ilustracije s pomočjo transferne tehnike odtisnjene na blago. Prav tako sta obe prostostoječi figuri in oblačila v naravni velikosti otroka.
Cilj razstave je preko igre izobraževati, ohranjati in popularizirati oblačilno kulturno dediščino.
Za sodelovanje se zahvaljujemo Slovenskemu etnografskemu muzeju, Pokrajinskemu muzeju Maribor in Pomorskemu muzeju “Sergeja Mašera” Piran.
S serijo Obleci (svojo) nošo Irena Gubanc vsebinsko nadaljuje in dopolnjuje ilustriranje slovenskega etnološkega izročila. Upodobitve tradicionalnih poklicev, starih slovenskih poimenovanj mesecev, rekel in frazemov ter oblačilne kulture različnih slovenskih pokrajin so izvorno nastajale kot ilustracije v otroški reviji Zmajček. Ob izdelavi ilustracij si avtorica vselej zastavi še dodaten ustvarjalni izziv: prenos ilustracije iz tiskanega medija v realen prostor tako, da didaktično in pripovedno vsebino ilustriranih podob preoblikuje in nadgradi z uporabnimi, estetskimi in vsebinsko večplastnimi objekti.
Ilustracije tradicionalnih noš iz istrskega okolja se utelesijo v obliki lutk, postavljenih v muzejski prostor. Lutke so v naravni velikosti otroka, nanje pa je mogoče s pomočjo magnetkov pripenjati raznolike oblačilne kose iz potiskanega blaga in jih tako slačiti in oblačiti. Sestavljanje in razstavljenje, pa naj bo domišljijsko ali po načrtu, zagotovo sodi med bolj priljubljene otroške aktivnosti. Funkcija teh objektov torej ni omejena le na poučno vizualizacijo muzejskega znanja. Lutke otroke nagovarjajo neposredno, strežejo njihovi radovednosti, potrebi po dotiku, bližini in prvoosebni izkušnji, pomagajo jim pri vživljanju v vloge, nagovarjajo njihove čute, jih vzpodbujajo k fizični aktivnosti in komunikaciji ter jih vabijo k njihovemu najljubšemu opravilu – igri. Tako z govorico, ki je otrokom blizu, zgodovina in muzejska ustanova vzpostavljata prijazen odnos z najmlajšo publiko.
Zgodovinske motive Irena Gubanc predstavi s sodobnimi likovnimi sredstvi. Človeška telesa so izrisana z računalniško vektorsko grafiko, zato so postave in obrazi shematizirani. Ilustrirane figure so videti toge – spominjajo na lutke, izrezane iz kartona. To negibnost lahko razumemo kot zamrznitev časa, kot razkorak med sodobnostjo in preteklostjo. Seveda računalniška grafika, interaktivna predstavnost, stilizirana risba ter prečiščeno grafično oblikovanje nadvse ustrezajo likovnemu dojemaju najmlajših "digitalnih" generacij.
Prvinska funkcija ilustracij in objektov zahteva veliko zvestobe pri upodobitvi motiva. Zato Irena Gubanc daje avtentični ponazoritvi izročila prednost pred avtorsko interpretacijo. A čeprav se natančno drži strokovnih zgodovinskih in etnoloških virov in predlog, zna ohraniti svoj prepoznaven avtorski slog. Več svobode si tako privošči pri dekorativnih in pripovednih dodatkih, pri oblikovanju rastra gub in senc ter pri ilustriranju ozadij.
Tekstilni objekti, ki so na otip prijetno mehki in topli, vzbujajo pozitivna občutja. Dinamična ambientalna postavitev z interaktivnimi razstavnimi predmeti mlade obiskovalce vzpodbuja k aktivnemu raziskovanju preteklosti. Raznoliko muzejsko gradivo – fotografije, opise in predmete – enotna serija ilustracij poveže in poenoti. Prikupno shematiziran prikaz oblačenja v preteklosti pa ne olajša spoznavanja kulturne dediščine samo otrokom. Prav tako se s pomočjo ilustracij in objektov Irene Gubanc v nostalgični svet otroštva zlahka potopijo odrasli. Tako je tudi njihovo poučno muzejsko doživetje začinjeno na sproščen in igriv način.
Monika Ivančič Fajfar,
likovna kritičarka
